File:Sašo Furlan - Svetla pot in romantično jedro sovjetskega socialističnega realizma.webm

Slovenščina: Film Svetla pot, komični muzikal iz leta 1940, je ena izmed največjih uspešnic Grigorija Aleksandrova, režiserja, ki je v Sovjetski zvezi med kinematografi stal na čelu projekta, imenovanega socialistični realizem. Ta je od sovjetskih umetnikov, pa naj gre za režiserje ali literate, zahteval, z Ždanovimi besedami, »resnično, historično konkretno reprezentacijo realnosti«, pri čemer naj bi bila ta reprezentacija komplementirana z »ideološko transformacijo in izobrazbo delavcev v duhu socializma«. Poleg didaktičnosti sta tako socrealistične filme, ki sicer tematsko niso bili monolitni, v enoten korpus povezali zlasti tendenčnost in partijnost.

Ideološki normativi filmske produkcije socrealizma so bili na prvi pogled paradoksna zmes dvojega: zahteve po skoraj mehanični »resnični« filmski reprezentaciji konkretne realnosti v slogu kakega naturalizma in reprezentacije revolucionarnega razvoja te realnosti, ki vodi v (socialistično) prihodnost. A druga od teh dveh zahtev je bila v končni instanci vedno tista, ki je determinirala prvo. Tendenčnost je bila vpisana v samo »realnost«, ki je postala teleološka. Kot je pripomnil Stalin, je umetniška reprezentacija konkretne zgodovinske realnosti resnična prav toliko, kolikor prikazuje realnost v njenem lastnem razvoju, tj. v razvoju, ki po inherentni logiki vodi v socializem. A sami filmi, ki so nastajali pod nalepko socrealizma, so v svojem prikazu tovrstnega razvoja tako ali drugače, hote ali ne hote, vedno pokazali na nezmožnost »resnične« reprezentacije linearne teleološke naracije poti iz izkoriščevalske družbe v socializem. Med mračno družbo preteklosti in svetlo družbo prihodnosti je bil, simptomatično, vedno umeščen neki salto mortale, pa naj je šlo za posameznikov nadčloveško-junaški podvig ali pa, kot v primeru Svetle poti, celo za intervencijo pravljičnega junaka.

Svetla pot kot spevna mešanica pravljičnosti in socialne drame kar najbolje zastopa omenjeni paradoks socrealistične filmske naracije; ta sovpade s protislovnostjo ideologije, ki je v Sovjetski zvezi prevladovala v času stalinskega termidorja. Ta je vulgarni zgodovinski determinizem kombinirala s čistim voluntarizmom. To ideologijo je v praksi morda najbolje poosebljalo gibanje stahanovcev, ki je v ZSSR vzcvetelo po letu 1935, v času druge »petletke«. Tanja (Ljubov Orlova), glavna junakinja Svetle poti, pa je v vlogi sovjetske pepelke v prvi vrsti stahanovka -- z neizmerno marljivostjo in predanostjo delu se iz preprostega vaškega dekliča spremeni v pravo proletarko, ki je zaradi svoje nadčloveške požrtvovalnosti in hiperproduktivnosti na delovnem mestu odlikovana z najvišjim redom Lenina. A ta pot do uspeha, ki sovpade s potjo v socializem, je tlakovana tako z njenim lastnim romantičnim junaškim voluntarizmom -- najočitnejšim tedaj, ko v tovarni sama upravlja z dvestoštiridesetimi stroji -- kot tudi z intervencijo nadnaravnih sil.

Četudi je na ta način socrealistični film obenem parodija samega sebe, pa ravno kot komična parodija eksplicira tisto, kar je v drugih, nekomičnih filmih istega žanra zgolj implicitno -- njihovo romantično, skoraj poetično jedro. Romantizacija tendenčnosti (ki kot taka sicer ni problematična) v kombinaciji s teleološkostjo naracije stalinističnih socrealističnih filmov te filme odtegne kritičnemu (socialističnemu) realizmu in njegovim emancipatoričnim potencialom, hkrati pa pokaže tisto, zaradi česar, kot je pripomnil Adorno, nemalokrat izpadejo otročji.

Sašo Furlan